Kroglični ležaji so bili izrisani že na skicah Leonarda Da Vinci-ja okoli leta 1500. Izrisal jih je za namen vgradnje v helikopter in tako postavil pomembne smernice v letalski industriji. Konec 19. stoletja so radialni kroglični ležaji pridobili svoj patent in s tem povečali nove mehanizme delovanja. Izumil jih je pariški mehanik Surirayu. Zares pa so se ležaji pojavili konec 18. stoletja, ko je britanski izumitelj Vaughan izdelal njihovo prvo zasnovo. Zanje je ta britanski izdelovalec železa tudi pridobil patent, kateri je imel v nastajajoči industrijski revoluciji ključno vlogo pri čim bolj učinkovitem delovanju novih industrijskih strojev.
Kasneje so bili nameščeni na zmagovito kolo, ki ga je vozil James Moore na prvi kolesarski tekmi na svetu, v Parizu. V istem obdobju je Friedrich Fischer, ustanovitelj proizvodnega podjetja FAG, razvil poseben pristop za mletje in brušenje kroglic enakih velikosti in natančne zaokroženosti na ustreznem proizvodnem stroju. Tako je postavil temelje za masovno proizvajanje ležajev in s tem sprožil njihovo industrijo. Vizionar in inovator Timken je konec 19. stoletja patentiral stožčasti valjčni ležaj. Kmalu za tem je ustanovil organizacijo z namenom proizvodnje tovrstnega patenta.
Erich Franke je v letu 1934 izumil in patentiral žično drsni ležaj, katerega poudarek je bil na nosilni konstrukciji s čim manjšim prerezom za namen vstavitve v ohišje. Patent je ugledal luč sveta, ko je Franke ustanovil svojo proizvodnjo.
Soustanovitelj podjetja Bishop-Wisecarver je leta 1968 oblikoval in patentiral ležaj z linearnim vodilom, ki je sestavljen iz zunanjega in notranjega pravega kota.
V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je ustanovitelj podjetja Pacific Bearing, Robert Schroeder, izumil prvi dvodelni ležaj. Bil je sestavljen iz kovinske lupine in plasti materiala na osnovi teflona, ki je bil povezan s tankim lepilnim slojem.